Prispevek svetovalne delavke Kaje Horvat o mednarodni konferenci Drugačnost v reviji Didakta.
2. mednarodna (video) koferenca Drugačnost – Vem, da zmorem sam, sem samostojen
Na II. OŠ Žalec, ki deluje pod okriljem ravnateljice Petre Petrovič Pražnikar, je 20. avgusta 2020 potekala 2. mednarodna konferenca Drugačnost z naslovom Vem, da zmorem sam – sem samostojen. Zaradi varovanja zdravja udeležencev se je celotna konferenca odvila na računalniških zaslonih v obliki videokonference.
80 udeležencev, strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju, iz Slovenije je raziskovalo področje samostojnosti. Osvetlili so teoretične in praktične vidike razvoja samostojnosti otrok, njihova spoznanja pa je nadgradila predavateljica Damjana Šmid, socialna pedagoginja in delovna terapevtka. Največjo oviro pri razvoju samostojnosti vsakega otroka, tudi takšnega s posebnimi potrebami, strokovnjakinja vidi v odraslem človeku, ki otroka ne spusti na pot osamosvajanja. Prvi pogoj za uspešen razvoj samostojnosti je torej starš, ki otroku omogoči početi starosti ustrezne stvari ter mu dovoli delati tudi napake, ki so gradnik potrebnih izkušenj. Kot drugi pogoj navaja željo oz. potrebo otroka, da sam izvede določeno aktivnost in da je dovolj sposoben, da željo uresniči. Odrasli – starši oz. skrbniki in strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju so dolžni otroka opremiti z znanji, ki mu bodo omogočila, da bo lahko nekega dne živel povsem samostojno, brez podpore drugih ljudi. Vsak otrok ima pravico, da se osamosvoji, pri tem pa potrebuje trenerja, oz. odraslega, ki ga usmerja. Predavateljica je postregla s številnimi ilustrativnimi nasveti in življenjskimi priporočili, kako uresničiti razvoj samostojnosti in kako reagirati v težavnih situacijah.
Za mednarodno udeležbo so poskrbeli štirje udeleženci iz tujine, ki so med slušatelje ponesli svoje izkušnje in primere konferenčne teme Samostojnost s švedskega, norveškega, danskega in kosovskega območja. V doživljanju in dojemanju samostojnosti je mogoče strniti nekaj pomembnih razlik med prevladujočimi načini vzgoje v omenjenih državah. Kosovski starši najmanj stremijo k razvoju samostojnosti otrok, saj so v njihovi kulturi cenjeni starši, ki v vsaki, tudi najmanjši, želji ugodijo otroku. Šolski sistem je zastarel, v učilnicah se gnete trideset in več učencev hkrati. Otroci dolgo časa bivajo doma, ko pa se poročijo, se običajno preselijo k družini ženina. K takšnemu načinu vzgajanja otrok pripomorejo tudi slabe socialno-ekonomske razmere kosovskega prebivalstva. Državljane sicer ozaveščajo o populaciji otrok s posebnimi potrebami, a je pred njimi še dolga pot, da bodo lahko kakovostno zadovoljili njihove posebne potrebe, je svoje pripovedovanje zaključila Genta Hoxa. V drugih državah je družba naravnana k načinu vzgoje, ki začne otroke že zgodaj pripravljati na samostojno, neodvisno življenje. Strokovna delavka na Danskem Nina Lah je poročala, da začnejo na Danskem otroke že v vrtcu spodbujati k raziskovanju, preizkušanju in reševanju najrazličnejših težav, ki jim prekrižajo načrte. Štiriletniki se samostojno oblečejo, pozimi sami nadenejo zimski pajac, rokavice in škornje. Od 5. razreda dalje samostojno hodijo v šolo, osamosvojijo pa se pri vstopu na univerzo, ko se preselijo na svoje. Tudi Helena Matko, državljanka Norveške, ugotavlja, da se otroci na Norveškem že zgodaj začnejo učiti, kako samostojno obleči oblačila in skrbeti zase. Desetletniki doma skuhajo preprost obrok, popoldne s košnjo ali drugimi opravili pomagajo v soseski in si tako prislužijo nekaj denarja. Od doma se odselijo po končani srednji šoli; s pomočjo študijskega posojila samostojno krijejo stroške študija. Otroci s posebnimi potrebami so vključeni v redne šole, a imajo ob sebi ves čas svojega učitelja, ki skrbi za ustrezne prilagoditve. Švedinja, Lena Hagle, je upokojena učiteljica, ki ugotavlja, da je samostojnost na Švedskem vrednota. K osamosvajanju otrok v največji meri prispeva okrepljen in bogat besedni zaklad, ki omogoča kvalitetno medosebno komunikacijo, analizo situacij, sprejemanje odločitev in predvidevanje posledic. Starši na Švedskem veliko časa preživijo v službi. Otrokom redko naložijo opravljanje preprostih gospodinjskih opravil, saj želijo z njimi preživeti sproščene večere, brez prepiranja.
Gostje okrogle mize Ana Rogel, Mateja Tominšek Perovšek in David Razboršek so s svojimi življenjskimi zgodbami zaokrožili razmišljanje o samostojnosti. Ana Rogel je mlada odrasla ženska, ki se vsakodnevno spopada z omejitvami, ki jih prinaša prirojena težka oblika kožne bolezni. Njeno fizično spopadanje s svetom je večino časa omejeno na voziček in deležno podpore stalne osebne pomočnice, njene matere. Anina pozitivna in pogosto trmasta naravnost ter življenjska energija pa kar kličeta po novih izzivih. Ana se kljub zaraščenim prstom na rokah loti likovnega ustvarjanja, sajenja vrtnin in skrbi za rastline. Pravi, da pri doseganju svoje samostojnosti potrebuje ravno pravo mero nudenja podpore. Stvari, ki jih zmore opraviti sama, tudi želi opraviti sama in poudari, da se mora podporna oseba znati v pravem trenutku umakniti. Vsi gostje se strinjajo, da mora vsak sam preizkusiti, kaj zmore in česa ne. Ljudje prevečkrat sodijo v smislu »tega ne zmoreš« namesto, da bi osebi zaupali, da sama preizkusi, kaj zmore in kaj ne. Ana Rogel je v medosebnih odnosih spoznala, da so otroci najbolj iskreni, saj jo neposredno povprašajo o vzrokih za njeno stanje, medtem ko odrasli kar nekako pomilujejo njeno stanje in se z njo pogovarjajo, kakor da je majhna, nebogljena deklica. Tudi David Razboršek, ki je pred trinajstimi leti v deskarski nesreči postal paraplegik, ugotavlja, da ima družba premalo vèdenja o ljudeh, ki so z rojstvom ali pa nekje v toku življenja morali zaživeti drugače od večine. Ljudje ne vedo, kako ustrezno vstopati v kontakt z osebo na invalidskem vozičku in vzpostavljati komunikacijo, čeprav se med sabo razlikujejo le po prevladujočem načinu gibanja. Nesreče se na žalost dogajajo vsakodnevno in ravno zaradi tega David Razboršek, direktor Zavoda za inovativno izobraževanje Vozim, ozavešča družbo o varnosti v prometu. Želi si, da bi se ljudje priučili drugačnega, varnega načina razmišljanja in ravnanja. Hkrati si prizadeva, da bi ljudje, ki so odvisni od invalidskega vozička, pozitivno gledali na svet in se s težavami spopadali konstruktivno. Sam je ocenil, da je nesreča pripomogla k njegovi osebnostni rasti in da so ravno izzivi v življenju tisti, ki predstavljajo pogoje za rast. Mateja Tominšek Perovšek se s pojmom samostojnost sooča malo drugače, preko svojega sina, ki ga uči samostojnosti. Florjan ni običajen 11-letnik, saj ima Aspergerjev sindrom, motnjo, ki ga ovira predvsem pri vključevanju v družbo, vzpostavljanju socialnih odnosov. V današnji družbi, ki je egoistična in tekmovalno naravnana, je vključitev med ljudi še težja. Florjan zato rad veliko časa preživi kar sam v svoji družbi. Njegovo vključevanje je uspešnejše v manjših skupinah, v razredu na II. OŠ Žalec, na treningu juda in na delavnicah za učenje socialnih veščin. Oba z možem mu ves čas nudita potrebno oporo, ga usmerjata in mu svetujeta. Na podlagi izkušenj, s katerimi se srečujejo na poti odraščanja, je nastala knjiga z naslovom Moj prijatelj Oli, v kateri se glavni junak psiček Oli kljub Aspergerjevemu sindromu z veliko mero potrpežljivosti in ljubezni kljub svoji drugačnosti vključuje v družbo. Zakonca Perovšek Florjana opogumljata na poti osamosvajanja in sta hvaležna za vsako dejavnost, ki jo Florjan opravi samostojno. Z zaupanjem, pravim vodenjem, izkustvenim učenjem in veliko mero ljubezni je vsak človek lahko samostojen – v skladu s svojimi sposobnostmi. »Nič ni nemogoče« poziva David Razboršek in vsi zbrani se pridružujejo zaključni misli 2. mednarodne konference Drugačnost.
Zapisala: Kaja Horvat
Lektorirala: Katja Dvornik
Več o konferenci ni prijavi lahko preberete na tej povezavi (klik).
