V petek, 7. 6. 2024, so se izbrani učenci 3. in 4. razreda odpravili na poletni vikend tabor na Prvine. Komaj so dočakali konec pouka, da so lahko odložili šolske torbe in pripravili potovalke. S kombijem smo se odpeljali proti Trojanam in naprej po ovinkasti cesti do doma na Prvinah. Ob pogledih na čudovito zasavsko hribovje je bilo pričakovanje le še večje.
Učenci so odnesli prtljago in si ogledali sobe, vendar časa za urejanje postelj ni bilo, saj jih je sončen dan kar vabil v raziskovanje. Najprej so svojo igro razvijali v gozdičku ob robu doma, kjer so si pripravljali bivake iz naravnega materiala. Skupinsko delo jim ni bilo tuje in nastale so čudovite »hiške«. Z učiteljem športa so se nato urili v vožnji s skiroji in raziskovali bližnjo okolico. Poligoni, vožnja po makadamu, strmine in klančine jim niso predstavljale težav in vsi so uspešno opravili vse izzive. Večer smo zaključili z obilno večerjo, druženju ob ognjišču in pa disco zabavo ob izbrani glasbi. Utrujeni so pozno zvečer ob pravljici Zvezdice Zaspanke tudi vsi zaspali.
Sobotno jutro je prineslo nove dogodivščine, učenci so raziskovali Deželo Perkmandeljca in njegovih prijateljev ter jim pripravili prebivališče, kjer se bodo lahko ponoči skrili. V gozdu so nato iskali gozdne živali, jih oponašali, reševali uganke, peli pesmice, jim pripravljali hrano za ozimnico ter se igrali skrivalnice. Učenci so bili navdušeni, kaj vse jim ponuja gozd za igro. V popoldanskem času so se preizkusili v plezanju na drevo. Smreka jim je predstavljala izziv, katerega so vsi osvojili in priplezali skoraj do vrha. Večerno druženje je bilo namenjeno ročnim spretnostim in utrjevanju prijateljskih vezi, kjer so učenci pletli zapestnice prijateljstva in se zabavali ob glasbi. Celodnevne dejavnosti in bivanje v naravi jih je zelo izčrpalo in vsi so zelo hitro tudi zaspali.
Čas hitro teče, še posebej takrat, ko nam je lepo. Že je bila nedelja in učenci so morali pospraviti sobe in pospraviti prtljago. Zunaj nas je pričakal učitelj, ki nas je popeljal še na zadnjo dogodivščino, kjer smo doživljali čemšeniške razglede. Pot v hrib učencem ni bila ravno všeč, vendar smo z dobro voljo in pozitivno energijo premagali tudi to in se povzpeli na sam vrh Čemšeniške planine (1120m).
Vsi utrujeni in polni lepih spominov smo po kosilu odšli domov, si na Trojanah kupili slastne krofe ter pred šolo pričakali starše, katerim so učenci hiteli razlagati vse dogodivščine.
Zapisala: Petra Vodišek
